Brezbrižnost delodajalcev

Zadnje tedne imam pri iskanju službe opravka z različnimi delodajalci. Tako slovenskimi kot ameriškimi1. Nekateri so precej profesionalni, spet drugi, katerih je bistveno več, pa vse prej kot to. Zadnja gospa s katero sem imel stik, je name naredila tako (slab) vtis, da pravzaprav ne morem verjeti kako podjetje s takim človekom bodisi na vrhu bodisi v kadrovski službi sploh posluje.

Pa gremo lepo po vrsti. Prvi reality check sem dobil ob spoznanju, da delodajalci sploh ne odgovarjajo na maile. In to ne na neke nevmesne maile v smislu “zanima me če imate kakšno prosto delovno mesto”2 temveč na maile, s katerim se prijavljam na (na spletnih portalih) objavljeno prosto delovno mesto. Torej če se postavim v kožo delodajalcev – potrebujem nov kader, objavim oglas, dobim prijavo (ali več njih) in potem sploh ne odgovorim na prijave. Dafuq? Odličen kadrovski management, my ass.

Vse skupaj me ne bi presenetilo pri nekem brezveznem podjetju z nekaj zaposlenimi. Kar pa me še posebej čudi pa je to, da se med neodgovorjujočimi najdejo tudi podjetja ki slovijo po dobri praksi, poslovnih uspehih in odlični skrbi za zaposlene. Pozabljajo pa na potencialno zaposlene. Torej še enkrat – odličen kadrovski management, my ass.

Nazaj na gospo. Tu dejansko nisem jaz dobil reality checka, temveč bi ji ga moral podeliti. Začelo se je z brskanjem po portalu, kjer *suddenly le wild post appears. Berem zahteve, berem kaj nudijo, kakšno je plačilo in za koliko časa rabijo. Perfect, vse v nulo po željah in pričakovanjih. Služba v kateri lahko izkoristim tako moje znanje kot večletne izkušnje. Great. Nikjer nič o CV-ju ali mail prijavi zato zavrtim kar kontaktno številko.

(entuziastično) “Dober dan želim, Matic pri telefonu, mene zanima, če je oglas še aktualen?”

(kenslajoče) “Ja, ja, je še ja, lih razgovore že opravlam tko da kr jutr poklič…”

“Aha, odlično, morda lahko omenim, da imam res veliko izkušenj na tem področju…”

(prekine) “Ja sej, jutr poklič pa se bova zmenla.”

“Kdaj pa vas lahko pokličem?”

“Ja kr zjutri enkrat.”

“Dobro, potem se pa slišiva jutri zjutraj.”

“Uredu, živjo!”

“Nasvidenje, lep dan.”

Šit, gospa nekam čudno zveni, upam da se bo izkazala za drugačno,” si mislim. Naslednje jutro jo kličem ob 8:40, saj ne vem čist točno kaj si nekdo predstavlja pod pojmom “zjutraj”. V prve in druge sem bil neuspešen, v tretje mi je po polminutnem zvonenju3 končno uspelo.

“Pozdravljeni, Matic tu, včeraj ste rekli naj vas pokličem danes glede službe…”

“Ja, ja jes sm mislna da me boš okol dveh poklicu.”

“Am, ni problema, lahko vas pokličem tudi ob dveh, se slišimo kasneje.”

“Adijo.”

“Nasvidenje.”

WTF? Ob dveh? Če je rekla zjutri? Torej ob dveh zjutri? Nič jasno, važno da si jaz sredi službe vzamem čas, da kličem gospo, ki je faking prezaposlena (ali pa zgolj brezbrižna). Ni panike, ob 14:03 jo v drugem poskusu zopet prikličem.

“Dober dan, zopet Matic pri telefonu, prej sem vas že klical…”

“Ja, ja najbolj da kar jutr pridš na razgovor.”

“Aha, kdaj pa lahko pridem?”

“Ja kr okol desetih, tm nek.”

“Torej se lahko zmeniva za fiksno kar ob deseti uri?”

“Ja iz kje pa si? Kok časa pa rabš, da pridš do sm?”

“Živim približno 10min stran od vas, tako da lahko hitro pridem…”

“Ja lej, dej me poklič predn boš šou od doma, če slučajno lih nom u pisarni.”

“Dobro, vas potem pokličem preden bom šel od doma.”

“Ok, adijo.”

“Nasvidenje, srečno.”

Fak, kaj se dogaja. Mislim srsly, kot da se ne moreva dogovoriti takrat ko pač ve da bo v pisarni? Ne, jaz jo moram prej še poklicat da to preverim. Zanimivo. Na tem mestu je verjetno že potrebno omeniti, da je delo razmeroma dobro plačano in ne preveč zahtevno. In meni pisano na kožo. Če bi katerakoli od teh treh postavk manjkala, se sploh ne bi trudil naprej.

Naslednji dan jo kličem ob 9:58, 10:17 ob 10:28, ko se je celo uspela oglasiti: “Ja, ja, kar prid, te že čakam,” je izustila, meni pa spet ni bilo nič jasno. Če me čakaš zakaj se potem ne javiš na jebeni službeni telefon?!? Fuck me sensless, bi dejal Gordon Ramsey. Razgovor je šel uredu, gospo sem si čisto pravilno vizualno predstavljal4, manjkal pa ni tudi mlahavi stisk roke. Ko gledam bodoče sodelavke kako opravljajo svoje delo, dobim vtis da na delovnem mestu ne bom imel nič opravka s to gospo. Razveseljujoče in pomirjajoče.

Na koncu mi je zagotovila, da me bo poklicala do četrtka da pričnem z uvajanjem. Kar me seveda ni. Niti v petek. Niti se ni javila, ko sem jo klical prvič, k sreči pa se je (že) v drugo. In zdaj sem dogovorjen za uvajanje. Trend njenega obnašanja napoveduje, da bo na moje uvajanje seveda pozabila.

Na tem mestu je verjetno še enkrat potrebno omeniti, da je delo razmeroma dobro plačano in ne preveč zahtevno. In meni pisano na kožo. Če bi katerakoli od teh treh postavk manjkala, se sploh ne bi trudil naprej. Also, zelo prav bodo prišli $$$ za pol leta Amerike, ki me čaka maja.

Sicer sem pa dober povzetek celotne farse že zadnjič strnil v tri kratke tvite, in sicer:

@StMatic Job, meni pisan na kožo tako po izkušnjah kot po izobrazbi, ona pa men da jo naj jutri pokličem! Ti boš poklicala, če me hočeš!

@StMatic Ne, sej ne, samo hecam se, sorry, se slišiva jutri!

@StMatic To je bil prikaz kako bi moral delovati trg vs. kako v resnici deluje.

Call me naive, ampak trg bi res moral tako delovati. Če že ne deluje tako, pa še vseeno lahko pokažemo malce več zanimanja, profesionalnosti in nenazadnje tudi vzgojenosti, bontona.

  1. O slednjih napišem kdaj drugič []
  2. Čeprav, če nekdo hoče delati za neko podjetje po svoji izbiri, brez razpisa, to tudi nekaj pove… []
  3. Ki mi, BTW, gre zelo na živce. Ja, če se ne oglasim po tretjem dialu se bom pa zagotovo po petnajstem, mislim, GTFO, ne vem kaj drugega reči. []
  4. Chubby in ne preveč urejena, he he []
  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev na “Brezbrižnost delodajalcev”

  1. mn pravi:
    1. Res je, delodajalci večinoma (ne vsi) ne odgovarjajo na prijave (to pomeni, da jih ne zanimaš), razen v primeru kakšnih državnih inštitucij, ko odgovor večinoma pride (čeprav na njem piše le “Obvestilo neizbranemu kandidatu”). To vem še od ca. 4 in ca. 5 let nazaj, ko sem sama iskala službo. Povsem možno je tudi, da odgovor pride šele čez kakšen mesec, dva, ali da te pokličejo šele več mesecev po tistem, ko si nazadnje poslal kakšno prijavo.
    2. Čeprav si povabljen na razgovor, to še ne pomeni, da ta ni zgolj formalnost ali da se ne boš povsem izgubil v množici drugih kandidatov. (Potem so tu še osebnostni testi, ki so tudi neka posebna zadeva.)
    3. Tu velja tudi nek čuden “Murphyjev” zakon: ko te nihče ne pokliče, te nihče ne pokliče, ko pade prva, čeprav ne ravno idealna ponudba, se običajno najde tudi kakšna druga ali celo še tretja, še posebej če si se pri prvi (skoraj) že obvezal.
    4. Na twitterju in drugih socialnih omrežjih in tudi na blogih je potrebno biti previden pri izjavah v zvezi s službo, ker nikoli ne veš, kdo vse, ki je prijatelj od prijatelja od prijatelja vidi tvoje objave (lahko tudi pri prijatelju doma, ne preko kablov). Ravno danes imaš na prvi strani siola primer odpustitve zaradi objave na facebooku, nekaj let nazaj pa sem na nekem forumu videla screenshot objave na facebooku, kjer je neka mladenka povsem skritizirala šefa in pozabila, da ga je dodala med prijatelje. Tudi tu je sledila odpustitev (ne, ne da se mi googlat, lahko pa kdo drug, če hoče). Koliko previden moraš oz. želiš biti, pa veš sam (tako kot vsaka druga stvar je tudi tale odvisna od konkretne situacije).
    5. Službe običajno ne dobiš v roku enega meseca, razen če imaš izredno srečo ali pa si že prej nekje že malo zmenjen, da prideš delat.
    6. Gospa se res neobičajno obnaša. Mogoče je res le tako pozabljiva.
  2. mn pravi:

    Samo še tole: mogoče delujem, kot da bi hotela reči, da nihče nikjer ne sme ničesar reči, ampak v bistvu svetujem samo zdravo mero previdnosti (na splošno, ne ravno tebi direktno). Zdi se mi, da s(m)o na internetu vsi manj previdni, kot če bi se nekje v javnosti pogovarjali s par ljudmi. Kot da bo kaj drugače, če bodo naše besede “samo prebrali” na twitterju ali facebooku. In na internetu napisane zadeve imajo povrh vsega še daljši rok trajanja.

  3. StMatic StMatic pravi:

    Se popolnoma strinjam. Takoj ko si odpreš bodisi blog bodisi twitter acc (ali kaj podobnega) prevzemaš nase odgovornost za svoje pisanje (pustimo ob strani kazensko, ciljam bolj na osebnostno). To je še posebej izrazito, če objavljaš pod pravim imenom.

    Vsekakor je na vsakem posamezniku, da presodi kaj lahko objavi in kaj je boljše da zadrži zase oz. bolj privatno. Vseeno pa se mi zdi ključno in najbolj pošteno, da če že objavljaš kakšno (negativno) prigodo v le-tej ne uporabljaš konkretnih imen. Navsezadnje gre le za osebno dojemanje in (ponavadi) ne moremo presoditi če ne gre zgolj za atipično situacijo.

    Sam se in pri objavljanju in pri twittanju poskušam držati načela da napišem zgolj tisto, kar bi si upal povedati tudi v obraz. Ok, priznam, v postu omenjeni gospe sam od sebe ne bi šel ravno razlagat mojih mnenj o njej, vendar bi ob morebitnem soočenju stal za vsako napisano besedo in ji to tudi argumentiral.

    Je pa res, da so delodajalci vedno občutljiva tema. Sam menim in verjamem, da se tisti, ki preverjajo svoje kandidate tudi na spletu in bi morda naleteli na ta blog, ne bojijo takšnih objav. Ker če se, potem pomeni, da zavestno pomanjkljivo kadrujejo.

    Sicer pa dejansko namen bloga ni kakšna diskreditacija temveč zgolj poziv da “lahko pokažemo malce več zanimanja, profesionalnosti in nenazadnje tudi vzgojenosti, bontona,” ki pa nikomur ne škodi.

  4. mn pravi:

    Odsvetujem tudi pretirano objavljanje negativnih prigod brez konkretnih imen. Slovenija je čisto premajhna, da ne bi vsaj kakšna takšna stvar prišla naokrog, čeprav je brez imen (čeprav seveda spet: vse je odvisno od konkretne situacije).

    Seveda ima takšen zapis v določenih okoliščinah in s pravimi besedami lahko tudi takšen učinek, kot si ga zapisal zgoraj: malce več zanimanja, profesionalnosti in nenazadnje vzgojenosti, bontona (konstruktivna kritika). Spet: vse je odvisno od konkretne situacije.

    Čisto verjamem, da ne veš najbolj, kaj naj si misliš ob ravnanju kadrovnice zgoraj, vsekakor ni nekaj, kar bi človek pričakoval, ampak tako kot pri drugih stvareh je tudi pri iskanju službe potrebno nabrati izkušnje in kilometrino (in s tem tudi več samozavesti), tako da vsaj približno veš, kaj približno lahko pričakuješ in recimo vsaj nisi preveč razočaran oz. ne pričakuješ preveč (bolje je biti pozitivno kot negativno presenečen).

    Kot pravijo: iskanje službe je služba sama po sebi.

    Zdaj pa mislim, da sem dovolj opozarjala o nevarnostih interneta zaenkrat, kot mi jih je bilo delno dano tudi sprobati in odhajam nazaj v “kameno dobo”.

  5. miško pravi:

    Sem se dobro nasmejal ob branju tvojih vtisov pri iskanju službe. Čeprav je bilo na trenutke humorno, pa te jaz ne bi zaposlil. Zakaj? Ker si egocentričen. Sebe postavljaš pred/nad druge to pa pomeni tudi pred stranko. Saj te razumem, da ti gre za tebe in tvojo službo (namenoma nisem zapisal delo, ker tega očitno ne iščeš) in si zato bolj fokusiran nase, toda nekaj empatije pa le morajo imeti meni primerni kandidati. Boš moral ‘odrasti’ in sprejeti realnost sveta, če se hočeš uvrstiti med ‘zmagovalce’. Do takrat pa ti preostene pizdekanje po blogih in twiterjih ter ujčkanje ranjenega ega ob spoznanju, da te drugi ignorirajo in ne upoštevajo.

    Sprejmi to kot dobronameren nasvet, predno si še kje drugje zapreš vrata zaradi svojega ‘jaz, jaz, jaz’

  6. StMatic StMatic pravi:

    No, tvoja oznaka ne drži čisto popolnoma. V zadnjih štirih letih dela s strankami, so bile vedno stranke na prvem mestu, še posebej pri meni. In to ne zgolj kot neko zlajnano pravilo temveč je bilo dejansko tako v praksi.

    In nikakor ne gre za pizdakanje ali celo ujčkanje. Gre predvsem za željo, da nekaj spremenim na bolje. Imam kar nekaj (teoretičnega) znanja iz kadrovanja in poznam precej primerov dobrih praks, ki pa jih ne zasledim med slovenskimi podjetji. In to me moti. In to bi si želel spremeniti, čeprav je moje razmišljanje naivno in želje verjetno utopične. Tu pravzaprav ne gre zame (oz. vsaj ne zame v tem trenutku).

    Drugače pa hvala za nasvet, sem se malo zamislil nad sabo.

  7. Miško pravi:

    Včeraj sem mlo pokukal kaj se piše po blogih in sem slučajno naletel nata tvoj zapis. Ker pa je bil tako prisrčno odkrit se nisem mogel upreti vzgibu, da ga pokomentiram. In se mi zdi, da sem pritisnil na rdeči gumb :-)

    Odnos do strank: ta je lahko naučen, položen v zavest od zunaj ali pa notrani, naraven, izhajajoč iz sočutenja do sočloveka. Kakšen je nek odnos se najbolje pokaže v situacijah ko je resnično na tehnici ‘jaz’ in neko neugodje (v tvojem primeru nedoločen tajming za intervju), kar se je pri tebi lepo pokazalo pri komuniciranju s tisto kadrovico. ‘Jaz’ je bil zelo glasen in hlepeč po pozornosti. Skratka naučene manire so bile odrinjene v stran, notranjih vzgibov pa sploh ni bilo. Vsaj tako sem jaz prebral tisto tvoje dogovarjanje za termin.

    ‘Stranke so seveda vedno na prvem mestu’ žal pa je to le vse prevečkrat dobro naučena mantra, ki jo kdaj pa kdaj tudi udejanjimo. V štirih letih se pa to že nekajkrat zgodi, da dobi človek dober filing, kako je pro-customer frik.

    “Gre predvsem za željo, da nekaj spremenim na bolje.” V tistem primeru je šlo izključno za tvojo osebno korist. Na žalost pa je bila nasproti ena neorganizirana kadrovica in se ni dobro isteklo. Jap, velik prispevek za dobrobit človeštva.

    ‘Spremeni sebe in spremenil boš cel svet!’ Slovenska podjetja se bodo sama spremenila takrat, ko bodo to resnično potrebovala. Garantiram ti, da te bodo sama posikala in odprtih rok sprejela tvoje bogate kadrovske izkušnje.

    BTW: par blogov nazaj sem prebral, da te vleče v ZDA. Kaj hudiča sploh še čakaš? Spakiraj kovčke in teci, kajti to bo nekaj najboljšega, kar boš storil zase. Bodi vsaj tokrat pozitivno ‘egocentričen’ in pusti tiste neorganizirane kadrovice ter toga slovenska podjetja pri miru.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !