StMatic

Zadnje tedne imam pri iskanju službe opravka z različnimi delodajalci. Tako slovenskimi kot ameriškimi¹. Nekateri so precej profesionalni, spet drugi, katerih je bistveno več, pa vse prej kot to. Zadnja gospa s katero sem imel stik, je name naredila tako (slab) vtis, da pravzaprav ne morem verjeti kako podjetje s takim človekom bodisi na vrhu bodisi v kadrovski službi sploh posluje.

Pa gremo lepo po vrsti. Prvi reality check sem dobil ob spoznanju, da delodajalci sploh ne odgovarjajo na maile. In to ne na neke nevmesne maile v smislu “zanima me če imate kakšno prosto delovno mesto”² temveč na maile, s katerim se prijavljam na (na spletnih portalih) objavljeno prosto delovno mesto. Torej če se postavim v kožo delodajalcev – potrebujem nov kader, objavim oglas, dobim prijavo (ali več njih) in potem sploh ne odgovorim na prijave. Dafuq? Odličen kadrovski management, my ass.

Vse skupaj me ne bi presenetilo pri nekem brezveznem podjetju z nekaj zaposlenimi. Kar pa me še posebej čudi pa je to, da se med neodgovorjujočimi najdejo tudi podjetja ki slovijo po dobri praksi, poslovnih uspehih in odlični skrbi za zaposlene. Pozabljajo pa na potencialno zaposlene. Torej še enkrat – odličen kadrovski management, my ass.

Nazaj na gospo. Tu dejansko nisem jaz dobil reality checka, temveč bi ji ga moral podeliti. Začelo se je z brskanjem po portalu, kjer *suddenly le wild post appears. Berem zahteve, berem kaj nudijo, kakšno je plačilo in za koliko časa rabijo. Perfect, vse v nulo po željah in pričakovanjih. Služba v kateri lahko izkoristim tako moje znanje kot večletne izkušnje. Great. Nikjer nič o CV-ju ali mail prijavi zato zavrtim kar kontaktno številko.

(entuziastično) “Dober dan želim, Matic pri telefonu, mene zanima, če je oglas še aktualen?”

(kenslajoče) “Ja, ja, je še ja, lih razgovore že opravlam tko da kr jutr poklič…”

“Aha, odlično, morda lahko omenim, da imam res veliko izkušenj na tem področju…”

(prekine) “Ja sej, jutr poklič pa se bova zmenla.”

“Kdaj pa vas lahko pokličem?”

“Ja kr zjutri enkrat.”

“Dobro, potem se pa slišiva jutri zjutraj.”

“Uredu, živjo!”

“Nasvidenje, lep dan.”

“Šit, gospa nekam čudno zveni, upam da se bo izkazala za drugačno,” si mislim. Naslednje jutro jo kličem ob 8:40, saj ne vem čist točno kaj si nekdo predstavlja pod pojmom “zjutraj”. V prve in druge sem bil neuspešen, v tretje mi je po polminutnem zvonenju³ končno uspelo.

“Pozdravljeni, Matic tu, včeraj ste rekli naj vas pokličem danes glede službe…”

“Ja, ja jes sm mislna da me boš okol dveh poklicu.”

“Am, ni problema, lahko vas pokličem tudi ob dveh, se slišimo kasneje.”

“Adijo.”

“Nasvidenje.”

WTF? Ob dveh? Če je rekla zjutri? Torej ob dveh zjutri? Nič jasno, važno da si jaz sredi službe vzamem čas, da kličem gospo, ki je faking prezaposlena (ali pa zgolj brezbrižna). Ni panike, ob 14:03 jo v drugem poskusu zopet prikličem.

“Dober dan, zopet Matic pri telefonu, prej sem vas že klical…”

“Ja, ja najbolj da kar jutr pridš na razgovor.”

“Aha, kdaj pa lahko pridem?”

“Ja kr okol desetih, tm nek.”

“Torej se lahko zmeniva za fiksno kar ob deseti uri?”

“Ja iz kje pa si? Kok časa pa rabš, da pridš do sm?”

“Živim približno 10min stran od vas, tako da lahko hitro pridem…”

“Ja lej, dej me poklič predn boš šou od doma, če slučajno lih nom u pisarni.”

“Dobro, vas potem pokličem preden bom šel od doma.”

“Ok, adijo.”

“Nasvidenje, srečno.”

Fak, kaj se dogaja. Mislim srsly, kot da se ne moreva dogovoriti takrat ko pač ve da bo v pisarni? Ne, jaz jo moram prej še poklicat da to preverim. Zanimivo. Na tem mestu je verjetno že potrebno omeniti, da je delo razmeroma dobro plačano in ne preveč zahtevno. In meni pisano na kožo. Če bi katerakoli od teh treh postavk manjkala, se sploh ne bi trudil naprej.

Naslednji dan jo kličem ob 9:58, 10:17 ob 10:28, ko se je celo uspela oglasiti: “Ja, ja, kar prid, te že čakam,” je izustila, meni pa spet ni bilo nič jasno. Če me čakaš zakaj se potem ne javiš na jebeni službeni telefon?!? Fuck me sensless, bi dejal Gordon Ramsey. Razgovor je šel uredu, gospo sem si čisto pravilno vizualno predstavljal⁴, manjkal pa ni tudi mlahavi stisk roke. Ko gledam bodoče sodelavke kako opravljajo svoje delo, dobim vtis da na delovnem mestu ne bom imel nič opravka s to gospo. Razveseljujoče in pomirjajoče.

Na koncu mi je zagotovila, da me bo poklicala do četrtka da pričnem z uvajanjem. Kar me seveda ni. Niti v petek. Niti se ni javila, ko sem jo klical prvič, k sreči pa se je (že) v drugo. In zdaj sem dogovorjen za uvajanje. Trend njenega obnašanja napoveduje, da bo na moje uvajanje seveda pozabila.

Na tem mestu je verjetno še enkrat potrebno omeniti, da je delo razmeroma dobro plačano in ne preveč zahtevno. In meni pisano na kožo. Če bi katerakoli od teh treh postavk manjkala, se sploh ne bi trudil naprej. Also, zelo prav bodo prišli $$$ za pol leta Amerike, ki me čaka maja.

Sicer sem pa dober povzetek celotne farse že zadnjič strnil v tri kratke tvite, in sicer:

@StMatic Job, meni pisan na kožo tako po izkušnjah kot po izobrazbi, ona pa men da jo naj jutri pokličem! Ti boš poklicala, če me hočeš!

@StMatic Ne, sej ne, samo hecam se, sorry, se slišiva jutri!

@StMatic To je bil prikaz kako bi moral delovati trg vs. kako v resnici deluje.

Call me naive, ampak trg bi res moral tako delovati. Če že ne deluje tako, pa še vseeno lahko pokažemo malce več zanimanja, profesionalnosti in nenazadnje tudi vzgojenosti, bontona.

1. O slednjih napišem kdaj drugič [↩]
2. Čeprav, če nekdo hoče delati za neko podjetje po svoji izbiri, brez razpisa, to tudi nekaj pove… [↩]
3. Ki mi, BTW, gre zelo na živce. Ja, če se ne oglasim po tretjem dialu se bom pa zagotovo po petnajstem, mislim, GTFO, ne vem kaj drugega reči. [↩]
4. Chubby in ne preveč urejena, he he [↩]

So, my first blog post in English, huh? Anyway, in my recent posts (Slovene only) I was nagging about how hard it is for a student to find a (suitable) job. Well, actually I was more nagging about employers which don’t answer to job applications.

In May I’m planning to move in the USA for approximately five months. I found this very cool program called CCUSA, which enables (or provides) students to gain some international work experiences. The program itself helps you with insurance, visa, job search and all other time-consuming bureaucracy. You just pay some entry fee and let others to manage all the papers for you.

Obviously you need some money for the entry fee, plane ticket, first few weeks of stay and of course for last month traveling around the USA. So, to collect more money I’m searching for some extra job here in Slovenia.

In a past three weeks I sent 13 job applications for a job. Since I’m currently employed in a sector where January isn’t really a peak of a business season, I really have/had to find myself some extra hours. And for a little less than three weeks I haven’t received any reply whatsoever. And yesterday, BOOM, three reply out of nowhere. They all invited me to an interview, so this is what I’m looking forward in a next couple of days.

Second thing, I am also searching for a job in the USA (through the base of employers for CCUSA program). It was expected that the base would be full of employers already somewhere in mid-December, but due to some bureaucracy, base-filling was postponed to January. So here it is, January 12th, and there are six employers already available. For the very first day I received one job offer, which I had to decline¹. Unfortunately it really wasn’t a good offer, the wage was on minimum level (ensured by law), and there were no tips either. There was relatively cheap and good housing included, though.

Nevertheless, I have plenty of time available, so I’ll take it easy and just regularly check job offers and potential employers. What I have to focus on right now is a preparation for tomorrow’s interview. Apparently I’m headed in a sector of marketing. Could be fun.

1. I mean, come on, you can’t accept the very first offer, right? [↩]

To, da si iščem kar dve (dodatni) službi ob dejstvu, da eno že imam, je po svoje kar zanimivo. V podjetju kjer trenutno delam, zimski meseci in predvsem prihajajoči prazniki ne predstavljajo nekakšne visoke sezone – celo nasprotno, verjetno so to eni izmed rezultatsko slabših mesecev –, kar posledično pomeni manj dela. Manj dela pa vsekakor ni zaželeno v obdobju varčevanja.

Glede službe v Ameriki ni še nič novega. Morda zgolj hitra razlaga za nepoznavalce. Gre za program CCUSA, kjer sem s prijavo, prijavnino in ostalimi drobnarijami med drugim pridobil tudi dostop do spletne baze delodajalcev, ki iščejo mednarodne študente za t.i. summer job. Po tem ko izpolniš profil in opišeš osebnostne značilnosti in delovne izkušnje se lahko lotiš lovljenja za službo. Iskanje poteka povsem preprosto, na zemljevidu USA se ti prikažejo delodajalci na katere potem klikaš za dodatne opise, podrobnosti in konec-koncev tudi same prijave.

Kot vidite zgoraj, je zemljevid še prazen. Zapolnjevati naj bi se začel nekje sredi decembra, vendar glede na opaženo izgleda, da bo sredina januarja bolj točen podatek. Poročam!

Za drugo službo pa še zmeraj nič povratnih informacij. O tem sem že pisal v prejšnji objavi, vmes sem poslal še nekaj prijav katere niso obrodile sadov. Zaenkrat. Počasi bom začel pošiljati maile v katerih ne bodo več prošnje temveč vprašanja. Samo toliko, da naučim podjetja neke kulture in spoštovanja tudi do študentov.  Itak grem v Ameriko, kaj mi pa morejo? :)

Pred časom sem na tumblrju objavil nekaj hitrih nasvetov, ki jih je pametno upoštevati preden pošljete svoj CV želenemu delodajalcu. Ker se mi zdijo kar uporabni jih tu objavljam še enkrat.¹

V zadnjih dneh sem imel možnost predelati kar lepo število prijav na delovno mesto, življenjepisov in CV-jev. Pri tem opažam kar nekaj stvari, ki jih kandidati (po mojem skromnem in neprofesionalnem mnenju) počno narobe. To so:

Predstavitev. Ni mi jasno kako lahko pošlješ mail brez da bi se na koncu podpisal. Ali pa že na začetku predstavil. Še manj jasno mi je, kako lahko izpustiš svoj ime in priimek v življenjepisu, da se ne pojavi niti enkrat. Sicer je res, da je bil podoben primer le eden pa vendar opozorilo ni odveč.

Slika. Če že dodajate sliko vašemu CV-ju naj bo to neka preprosta in predvsem profesionalna slika. Ni nujno, da je to podobna slika kot jo imate za potni list ali osebno izkaznico (čeprav bi jaz to priporočal), vsekakor pa naj to ne bo slika iz surfanja po Španiji (kjer ste dejansko slikani med surfanjem) ali pa slika iz petkove zabave v Cirkusu. Če nimate nobene primerne slike je raje ne dodajajte.

Mail naslov. Vsekakor je potrebno v CV/prijavo/življenjepis dodati kontaktni naslov. In tu se zopet pojavi vprašanje profesionalnosti in resnosti kandidata. Ob vseh zastonjskih ponudnikih e-mail naslovov res ne bi smelo biti izgovorov za naslove v smislu bambyka1981, sexy.misqa, mico_najjaci in podobno. Ste pomislili morda, zakaj imajo vsa podjetja obliko naslovov ime.priimek@podjetje.com?

Masivno pošiljanje prošenj. Ok, iščete službo in pošiljate več prošenj na vse konce. Bodite vsaj toliko pošteni do (sicer malo verjetno, pa vendar) bodočega delodajalca in ustrezno popravite vašo prošnjo. Prav smešno izpade, ko nekdo pošilja prijavo na delovno mesto skladiščnika v IT podjetje z razpisom za programerja.

Kontradiktornost. V življenjepisu sicer trdite da ste računalniško pismeni, vešči opravljanja z Office orodji in e-pošto, sama oblika prijave in življenjepisa pa je porazna (banalni primeri: 15 presledkov namesto tabulatorjev, nova vrstica (enter) kar sredi stavka, vejica in oklepaj postavljena nestično, ipd.) Predvidevam da vabila na razgovor niste dobili.

Pravopis. Seveda! Vsako prošnjo preberite večkrat, jo dajte za prebrat še nekomu drugemu in odpravite pravopisne napake. Jaz imam, recimo, kar težave pri postavljanju vejic, vsekakor pa se to lažje spregleda, kot če jih pišete nestično. Oklepaji podobno. In predlogi s/z ter k/h.

Čudni stavki. Ni slabo, da želite s svojim slogom pisanja očarati in navdušiti delodajalca, vendar preveč filozofski stavki tudi niso dobrodošli. Kaj bi si mislili o človeku, ki napiše »krasi me visok koeficient čustvene inteligence«?

Izkušnje. Če v razpisu piše, da je potrebnih najmanj 5 let delovnih izkušenj potem to pomeni da morate imeni najmanj 5 let delovnih izkušenj! In ne zgolj 2 leti ali 3, temveč 5. In še to 5 let na vsaj podobnem položaju. Izkušnje kot so delo v strežbi – 7 mesecev, delo v pisarni – 2 meseca in promocija po trgovinah – 9 mesecev pač ne zadostujejo za mesto razvijalca marketinške strategije.

Realna ocena znanja (tujih) jezikov. Vaše znanje tujih jezikov ovrednotite korektno. Zadnje čase je med najbolj popularnimi šest-stopenjska jezikovna lestvica, ki jo je oblikoval Svet Evrope. Vzemite si čas in z veliko mero poštenja ugotovite na katero raven sodite. Ne mislite da delodajalci vašega znanja ne bodo preverili, še posebej to radi storijo pri »poliglotih« z znanjem C2.

Predolga zgodovina zaposlitev/predolg CV. V CV-ju poizkušajte zajeti zgolj bistvene in relevantne delovne izkušnje. Če ste v zadnjih triindvajsetih letih zamenjali 15 služb vam ni potrebno omeniti čisto vseh, poizkušajte zajeti najbolj pomembne oz. tiste, ki so vas najbolj zaznamovale. Če je to vseh 15, jim prosim ne dodajajte še 12 študentskih del!

Premalo priporočil in/ali referenc. Zanimivo, skoraj vse prijave iz tujine vsebujejo vsaj dve priporočili oziroma referenci. Slovenski iskalci se tovrstnih »dodatkov« ne poslužujejo, kar je škoda.

Zanimivo je, da v relativno kratkem času okušam obe strani CVja – torej tako iz vidika prejemnika kot pošiljatelja. Če sem prej večinoma “pametoval” zgolj iz ene strani lahko zdaj strem misli še iz druge.

Iskanja dodatne/nove službe² sem se lotil precej premišljeno, saj imam določene želje in pogoje kje ter predvsem kaj bi rad delal. Že v osnovi to pomeni, da bo iskanje potekalo dlje časa in bo potrebno vložiti več truda, na kar sem se seveda pripravil.

V samo iskanje službe se ne bi preveč poglabljal. Kar me je presenetilo oziroma celo razočaralo je sama odzivnost delodajalcev, ki imajo razpisane oglase za zaposlitev. Ne predstavljam si, kako lahko podjetje ne-odgovori na prošnjo več kot teden dni. Že zgolj kratek mail ali SMS z vsebino na primer “prejeli smo vašo prošnjo, vas kontaktiram, ko bo razpis zaključen” bi bil odličen. Tako pa sploh ne veš ali so prošnjo dejansko prejeli ali se je izgubila. Takšna praksa neodzivnosti izpade vsaj toliko neprofesionalno – če ne še bolj! – kot zgoraj omenjene postavke CVjov.

Vsekakor je lahko neodzivnost delodajalcev frustrirajoče za iskalce vendar je pomembno, da se ne obupa. Po eni strani se je potrebno držati zastavljene strategije in jo – po drugi strani – sčasoma prilagajati, da na koncu dosežemo zastavljen cilj.

1. Spodaj opisano je zgolj moje mnenje. Nisem strokovnjak za izdelavo CV-jev niti zaposlitveni svetovalec zato ničesar ne trdim s strokovno podlago. Možno je, da se motim in je na primer slika v bikiniju celo zaželena. Ali pa sexy e-mail naslov! Ne vem. Zapisal sem zgolj svoja opažanja, kakšne so (nekatere) lastnosti prošenj kandidatov, ki ponavadi ne pridejo čez prvo sito izbire. [↩]
2. Za Ameriko bo potrebno pač malce več $$$ [↩]

Kot omenjeno že zadnjič, sem takoj po prijavi prejel klic. Dogovorili smo se za intervju, kjer preverijo osnovne stvari, kot so dokumenti in seveda znanje angleščine. Med dokumenti ni nekih posebnosti (kopija potnega lista, potrdilo o vpisu, podpisan CCUSA sporazum, slike in seveda $$$), pravzaprav se moraš zgolj za potrdilo o nekaznovanosti potruditi, pa še to bolj v smislu, da vlogo oddaš pravi čas¹.

Glede na precej busy teden pred intervjujem se nanj pravzaprav nisem posebej pripravljal. Kar seveda ni najbolj pametno. Tako sem bil skoraj busted pri najbolj osnovnem vprašanju What are your other skills among all those you already wrote down? Seveda sem nekaj zimproviziral, pa vendar ostaja tisti slab občutek, da se nisem dejansko pripravil. Če bi šlo za intervju za službo ne vidim realne možnosti da bi bil sprejet. K sreči tu ne komplicirano preveč glede vsebine, gre bolj za poizkus sproščenega pogovora o relevantni temi (o vremenu in politike se pač ne moreš pogovarjat). Pod črto potegnjeno pa vseeno mislim, da mi je šlo dobro. Tako smo tudi formalno zaključili postopek prijave, kar pomeni, da že lahko pričnem iskati zaposlitev.

Kako do zaposlitve. Dejansko CCUSA program omogoča nekakšno bazo delodajalcev, ki iščejo mednarodne študente. Deluje precej preprosto, ustvariš si profil in ga pošiljaš (kot neke vrste prošnja) podjetjem, ki te bodisi zavrnejo ali sprejmejo. Upamo, seveda, da sprejmejo. Moj načrt je v vmesnem času poslati še nekaj povsem neodvisnih mailov, če obstaja kakšna možnost zaposlitve “preko vez” ² Glede na delovne izkušnje in znanja sem prepričan, da mi bo uspelo. Treba se bo zgolj dosledno držati načrta in predvsem redno spremljati/iskati službe.

Jutri, na primer, imam v načrtu izdelati osebni profil, ter se z bivšimi in zdajšnjimi nadrejenimi dogovoriti o referencah. Američani pač ljubijo reference in priporočila, vsekakor pa so to odlične obogatitve CV-ja tudi za prihodnost.

1. Vlogo si lahko sprintaš z internetov, oddati pa jo moraš na recepciji Ministrstva za pravosodje oz. jo poslati po pošti. Jaz sem jo oddal v ponedeljek, dobil pa sem jo v četrtek 2h pred intervjujem, great timing, huh? [↩]
2. cilji glede zaposlitve oz. delovnega mesta so morda kar malce visoki (če se primerja z ostalimi tipičnimi “summer jobi”) zato se je pač potrebno posluževati vseh možnosti. Več o samih ciljih pa drugič. [↩]

Moving away is not about having fears or not; it’s about how well you face your fears.

Torej. Naslednje leto se imam v načrtu odpraviti čez lužo v ZDA. Predvidoma nekje od maja do oktobra. Delat. Summer job. Zadnji mesec pa potovati. Kratek uvod.

Danes sem zaključil razmeroma zamudno prijavo na CCUSA strani, ki seveda ne bi bila toliko zamudna, če ne bi ravno pri izpolnjevanju najdaljših odgovorov (pač široko/esejsko postavljena vprašanja) dobil napako Server Error in ‘/’ Application. In je bilo potrebno napisat 2000 znakov še enkrat. Easy done. Na koncu vse še enkrat preverim¹ in oddam.

Ne verjamem da je minilo več kot 45min, ko sem že dobil klic Blaža iz STA (aja, sem že omenil da grem preko STA?). Presenečen. Torej naslednji teden imam še razgovor, kjer bomo dorekli še nekatere podrobnosti. Dovolj o Ameriki.

Zdaj, ko to pišem, res opažam da sem malo rusty. Pred parimi leti ko sem še/že blogal so besede hitreje in bolj povezano letele na zaslon. Moram si tudi začeti zapisovat nekatere ideje. Ko me ni pri računalniku, vam povem, spravim skupaj najboljši zapis ever, ko pa imam enkrat odprto stran za objavo pa nič. Bo že. Anyway, Blogos po drugi strani, vidim ostaja nespremenjen. Od vseh tem (ki so, po spominu, še zmeraj popolnoma enake) sem si seveda izbral že takrat meni najlepšo. Kako se zdi vam?

Za konec naj še omenim, da imam občutek, da me bo vmes prijelo napisati še kakšno neumnost, ki bo nepovezana z Ameriko. Zato tudi kategorije Amerika (kateri sledijo še tri glede na čas odvisne kategorije Priprave, Pot in Vtisi) ter Ostalo. Predvidevam da mi bo uspelo napisati tudi kaj v angleščini, kar bo zbrano v English.

Komentarji, vprašanja?

1. še posebej stran s 15 vprašanji, kjer sem pozitivno odgovoril samo na vprašanji če sem dobrega zdravja ter če pijem alkoholne pijače. Seveda izbral hardly ever, ker moram ostati pošten! [↩]